Suhi zid kot učilnica celostnega spoznavanja

Dediščina ponuja veliko tem za učenje in povezovanje različnih učnih vsebin. Učenje v odprtem učnem okolju aktivira vse čute in razvija celostno mišljenje, učenje s telesom v naravi spodbudi samozavedanje. Povezovanje s krajino in ustvarjalna obravnava njenih posebnosti pripomore k oblikovanju pozitivnih vrednot skrbi za okolje in dediščino ter k razvijanju estetskega čuta.

Pedagogika kulturne dediščine:

– vključevanje vsebin dediščine v učni in vzgojni proces
– Učenje z občutenjem
– Vaje senzibilizacije, čuječnosti in ustvarjalnosti
– Suhi zidovi kot izziv za učenje
– Oblike učenja v lokalnem okolju: Suhi zid kot učilnica na prostem
– Suhi zidovi in drugi elementi suhozidne gradnje pri različnih predmetih (matematika, slovenščina, geografija …)

Dediščina suhih zidov, ohranjanje kulturne krajine in aktivna skupnost
– Suhi zidovi in identiteta krajine
– Vpis veščin, znanja in tehnike suhozidne gradnje na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva
– Učenje za celostni razvoj: enakovredni odnosi in ohranjanje okolja
– Razvoj dediščine in aktivna skupnost: od otrok do staršev, krajanov in lokalne samouprave

Učenje z občutenjem

Vaje čuječnosti in senzibilizacije s spodbujanjem in ozaveščanjem čutnih vtisov dopolnjujejo pogled na svet, ki ga daje razumsko mišljenje. Z zavedanjem sebe in okolice nam v najenostavnejši obliki pomagajo sprostiti čustvene, telesne in duševne napetosti. Z nadgradnjo služijo raziskovanju naših psihičnih širjav in sveta, ki nas obdaja. Vključevanje občutenja in doživljanja mlade dodatno angažira, saj jim z vprašanjem kaj občutiš sporočamo, da je njihovo osebno doživljanje in stik s samim seboj v procesu učenja pomemben. Hkrati jih navajamo na kultiviranje dialoga s samim seboj. Prisluhniti sebi in svojim globinam prinaša samozavedanje, krepi sposobnosti obvladovanja življenjskih izzivov in prinaša več empatije do zunanjega sveta. Občutenje se v nas oblikuje samodejno ali z usmerjanjem pozornosti. S širjenjem zaznave bogatimo notranje doživljanje in krepimo imaginacijo. Z izvajanjem vaj dosegamo gibkost zaznavanja, boljšo osredotočenost ter večjo jasnost in natančnost. Vaje senzibilizacije krepijo zavedanje vpetosti v vse razsežnosti sveta. Z zavestnim povezovanjem s prostorom se poglablja naš odnos do pokrajine in Zemlje.

Model pedagogike kulturne dediščine

Dediščina bližnjega okolja šol predstavlja bogato materijo, ki jo lahko vključujemo v obvezne učne vsebine in dejavnosti, s tem razširimo učni prostor ter kvalitetno zaobjamemo lokacije in tematike, ki so lahko dostopne za neposreden stik in aktivno ustvarjalno učenje. Odprto učno okolje in učilnice na prostem dajejo drugačno izkušnjo in kvaliteto znanj. Otroci so v šolah pogosto miselno obremenjeni, ker splošni pristopi pri pouku ne spodbujajo in aktivirajo enakomerno vseh njihovih zmožnosti. Ob spremljanju razlag, reševanju nalog in pomnjenju je aktivno predvsem racionalno mišljenje. Drugi vidiki so vključeni le občasno ali so kar precej prezrti, na primer čutenje in intuicija. Kultiviranje vseh sposobnosti vodi k celovitosti in izražanju potencialov posameznika. Z vključevanjem čutečega dela spodbujamo razvoj intuitivnega mišljenja.

Oblikovanje dejavnosti po modelu, ki zaobjema celostno učenje in delovanje, vključuje tudi vrednote in negovanje odnosov. Mladi tako v procesu pridobivanja znanja razmišljajo, čutijo in so ustvarjalni.